Več o avtoricah razstave

Martina Hegediš

Rojena 22. 5. 1965 v Novem mestu. Končala je gimnazijo in diplomirala na univerzitetnem študiju modnega oblikovanja. Oblikovala je v slovenski modni industriji; v Labodu in v Elkroju kot oblikovalka moških oblačil. Svetovala je modno oblačenje v Maxi marketu in domala vseh uglednih trgovinah v Sloveniji. Oblači voditelje informativnega pro- grama RTV Slovenija. Oblekla je mnoge znane slovence kot so Danica Lorenčič, Vida Petrovčič, Zmago Jelinčič, Jonas Žnidarišič, Uroš Slak, Peter Mankoč, Boštjan Romih. Razstavljala je s Heleno Škrbec v stavbi Univerze v Ljubljani in večkrat sodelovala na modnem Bazarju s kolekcijemi moških oblačil.

Martina Hegediš je oblikovalka, ki se je ob poklicnem delu oblikovalke v tovarni Labod posvetila oblačilnemu videzu moških, svoje delo pa je nadgrajevala z inspiriranim poglabljanjem v povsem svojski svet ilustracije, ki jo zaznamuje velika ljubezen do detajla.

 

Kreirala je oblačila za posebne priložnosti, kot so posebne prireditve in poroke in za te priložnosti uredila kar vrsto naših znanih osebnosti. Tudi ona se ni ustavila zgolj pri vsakdanjem, temveč je v strog formalizem moških elegantnih oblačil vnašala zanimive kombinacije in detajle.

 

Nekega dne si je postavila zanimivo vprašanje, ki je njeno raziskovalno pot prepletlo z etnografskimi, antropološkimi in sociološkimi raziskavami: vprašanje, ki se nam ves čas vsiljuje. V primerjavi z različnimi ljudstvi, kulturami iz različnih koncev sveta se zdi oblačenje moških v zahodni kulturi precej suhoparno in monotono in ta monotonost je celo predpisana v poslovnem svetu oblačenja.

 

Njena raziskovalna avantura ni bila zgolj antropološkosociološka, temveč predvsem umetniško-ilustratorska. Serija Martininih ilustracij predstavlja neke vrste zemljevid moških stilov oblačenja in okraševanja iz prav različnih koncev planeta. Njene ilustracije so risarski zapisi moških teles: Laponcev, plemena Nube, afriškega plemena Masaji, derviša (predstavnika turške muslimanske ločine), Turka, Mojzesa, Baska, Škota, Eskima, Indijanca plemena Tahamuri, Japonca v obrednem kimonu etc. - ki nosijo tipična oblačila. Oblačila so prilagojena pogojem bivanja in imajo glede barv in vzorcev tudi sakralne, obredne, simbolne pomene. Martina je posamične primere doživeto ilustrirala in uspešno združevala prostoročno in računalniško tehniko. S poglabljanjem v površine, teksture in detajle, je razvijala svoj izraz v ilustraciji, v skladu z inspiriranim raziskovanjem različnih kultur in tudi presegla običajni okvir oznake modna ilustracija. Skozi vizualno govorico neposredno in precizno sooča gledalca z vprašanji različnih moških identitet, kakor se izražajo skozi okraševanje in oblačenje.

 

Helena Škrbec

Rojena 3. 12. 1978 v Novem mestu. Diplomirala je na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani, smer oblikovanje tekstilij in oblačil. Trenutno dela magisterij na temo tekstilne obutve.

 

Svoje delo je predstavila na številnih modnih prireditvah po Sloveniji in tujini. Omenimo le nekatere:

  • Modni projekt s kolegico Polono Andromako "K Stvari!" organizacija in predstavitev kolekcije unikatnih oblačil, Otočec 2004
  • Modna revija ob desetletnici Modne Jane - kreacija in priprava modelov obutve za Peko, d.d., Ljubljana 2004
  • Projekt "Staro, novo, naše - mesto" - soorganizacija in predstavitev treh kolekcij unikatnih oblačil, Novo mesto 2005
  • Modna revija "Fashion Crime" - predstavitev modelov tekstilne obutve - Helsinki, Finska 2006

 

Poleg modnih prireditev je sodelovala tudi pri drugih projektih:

  • "Kdo se boji čarovnice" - skupinska razstava tekstilij in oblačil, Ljubljana 1999
  • Predstavitev ročno tkanih tekstilij - v sklopu predavanja prof. Marjete Godler na Seminarju o notranji opremi, Ljubljana 2002
  • Pregledna razstava dela - s kolegico Martino Hegediš, Ljubljana 2005
  • Asistentka kostumografinje (skrbela za obutev) v predstavi Draga Jančarja "Severni sij", režiserja Mileta Koruna, Maribor 2005
  • Razstava tekstilne obutve HAMK Wetterhoff, Hameenlinna, Finska 2006

 

Helena Škrbec je ustvarjalka, ki obeta stari čevljarski tradiciji polet povsem individualne umetniške domišljije. Samosvoji ustvarjalni fantaziji stoji ves čas ob strani natančna rokodelska roka, ki oblikuje včasih fetišistično-erotično, hkrati pa fantazijsko-romantično kolažiran mehki objekt - podstavek za žensko stopalo. Na vsak način je treba priznati, da je Heleni koristil študij tekstilnega oblikovanja in poznavanja tehnik, saj v nostalgični kolekciji, ki jo je kreirala na polletnem študijskem bivanju na Finskem, uporablja žakarske tehnike, transferni tisk, čipkaste trakove in obrobe in še kaj. Tako v vizualnem smislu v nas obuja spomine iz nostalgičnih foto albumov, zato se njena zadnja in najbolj dodelana kolekcija, nastala na Finskem, tudi imenuje Nostalgija. Čeveljc postaja nosilec telesa in hkrati spominov, obogaten s slikami, napisi in vzorci, ki včasih spominjajo na barok, etnografske motive ali pa retro-nostalgijo, povezano z modernimi, včasih malce bizarnimi formami. Zdi se, kot da ustvarja tekstilni objekt par excellence, kamor mora samo še zdrkniti noga moderne princese.

 

Lahko bi rekli, da so Helenini čeveljci pravi postmoderni poskok v 21. stoletje, saj združujejo v sebi elemente vzhoda in zahoda; preteklosti in sedanjosti; vsakdanjega, visokomodnega in teatralnega. Svojo zgodbo odstirajo na površini in zdi se, da bi s svojo moderno baročnostjo lahko zdrsnili v zvrst filmov Petra Greenewaya (v primerjavi z njegovo nadvse natančno, a bizarno mešanico baročno bogatega okrasja in linearne modernosti). Tako so Rosa, Adelina, Elisa in Kristina čevlji, ki ne izhajajo zgolj iz pravljice, temveč ustvarjajo zgodbo-pravljico 21. stoletja, zgodbo v katero stopi dinamična, izobražena ženska (ki kakor pravi Helena, ve kaj hoče, je intelektualka, se zanima za vzhodno filozofijo in morda samohranilka). Ta noga pripada ženski, ki ni zgolj potrošnica modnih trendov, ampak ves čas ustvarja in doživlja svoj stil kot del svojega naravnega življenskega ritma. Nova Pepelka, ki se je izvila iz pepela stoletij, najde svoj čeveljc!

 

Valentina Tominec

Rojena 17. marca 1979 v Šempetru pri Gorici. Študirala je na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za tekstilstvo, na smeri oblikovanje tekstilij in oblačil, med leti 1998/99 in 2003/04 in junija 2004 diplomirala z naslovom barvne teksture Krasa, kjer se je posvetila ročnemu tkanju in oblikovanju tekstilij, ki izhajajo iz kraške pokrajine. Leta 2001 je sodelovala pri projektu Modrotisk v sodelovanju z Etnografskim muzejem v Ljublajni, kjer so v tretjem letniku pripravili skupinsko razstavo tiskanih vzorcev. Istega leta se je udeležila KUFR-a (Koroškega ustvarjalnega festivala regije) v kategoriji modno oblikovanje. V absolventskem stažu je sodelovala pri projektu Celica in oblikovala ročno tkane blazine. Pred diplomo je bila dva meseca na študijski izmenjavi v Bratislavi, na Visoki šoli vizualnih umetnosti. 2004 je svojo diplomsko delo predstavila širši javnosti na svoji prvi samostojni razstavi v Stolpu na vratih v Štanjelu. Leta 2005 je oblikovala celostno podobo ženske vokalne skupine Rihemberk, pri čemer je enotnost in hkrati različnost vsakega glasu ponazorila v unikatno ročno tkanih tkaninah.

 

Valentina Tominec je avtorica, ki se posveča tkanju v vseh njegovih razsežnostih in s tem tudi bistveno prispeva k ohranjanju tradicije našega tkalstva, kakor tudi k njegovi nadgradnji v današnjem času. Njene tkanine so prežete z barvitostjo Krasa, specifično rdečino zemlje, značilnimi zelenimi toni, kraško svetlo modrino neba in nežno rumenimi ali žgoče oranžnimi žarki poletnega sonca ... Globalizacijskim procesom navkljub in morda ravno zaradi njih, se vedno bolj zavedamo enkratnih posebnosti svojega kraja, zemlje, ki na nas vpliva s svojimi posebnimi zemeljskimi geni, v tem primeru z geni kraškega vetra, razbeljenega kraškega kamna, zelenino trav.... V današnjem svetu široke potrošnje smo včasih naveličani zgolj brezosebne pragmatičnosti oblačil in se spominjamo svojih prednikov, kako so si v dolgih zimskih večerih stkali maloštevilna, a dragocena oblačila. Ravno tako še danes ljudstva Indijancev, Tibetancev, verjamejo, da se pri ročnem tkanju ohranja posebna energija, ki jo tkalec vtke v tkanino in zato ima tak izdelek posebno vrednost; spomnimo se, da so bili tkalci kulture Indijancev Maja - svečeniki. Kot tkalka uporablja pretežno naravne materiale: bombaž, lan in mešanice volne in dostikrat tudi sama prede in oblikuje niti, ki pod njenimi prsti zacvetijo s posebno žlahtno močjo. Barve preliva skupaj s teksturami različnih vezav, na enostaven, toda žlahten način nežnih, a intenzivnih ritmičnih sozvočij, pa naj postanejo igrive blazine ali ob- lačila. Zato nas ob pogledu na preprosto skrojena oblačila, navdaja občutje ognjenega ogrinjala ali nežne travniške dekliške primavere; teksturirane in barvno ubrane tkanine pa žensko telo poveličajo in povežejo z naravo in mu dajo poseben elementarni čar naravne ali urbane nimfe. Vztrajanje v meditativni drži tkalke v tihi kraški pokrajini ji prav gotovo daje skriti svečeniški pečat.

 

Sonja Toplak

Rojena 21. 7. 1978 v Murski Soboti. Leta 1997 je začela s študijem oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovno tehniški fakulteti, kjer je leta 2003 tudi diplomirala pod mentorstvom doc. Marjete Godler. Istega leta je vpisala magistrski študij na NTF, smer oblikovanje tekstilij. Dodatno se je izpolpolnjevala na Vysoki školi umelecko prumyslova v Pragi, Češka in na School of Design and Crafts v Goteburgu, Švedska.

 

Razstave:

  • 2003 Projekt za mladinski dom "Celica" , Metelkova, Ljubljana
  • 2003 14. Ljubljanski pohištveni sejem, FORMA, Ljubljana
  • 2004 Skupinska potujoča razstava: "Memorial Tapestry", ZDA, Italija, Poljska
  • 2005 4th. International Biennal of Mini-Textiles, "THE OPEN LETTER", Vilnius, Litva
  • 2005 SEZAM; pomoč pri umetniškem projektu Židovska oživi, Ljubljana
  • 2005 TEXTILE 05 - Kaunas Art Biennial, Kaunas, Litva
  • 2005 "Stoli za doječe matere", projekt za Pediatrično kliniko v okviru Mesta žensk

 

Sonja Toplak je neke vrste zapisovalka, le da v rokah ne drži peresa, temveč različne tekstilne materiale, oziroma bolje rečeno, izvorne materiale ali za izkustvo današnjega zahodnega sveta kar arhaične materiale. Na ta način kot izvorna pripovedovalka zgodb, kakor v pravljici prede, tke in spleta, na nam znane ali pa presenetljive načine, ki terjajo dotik in krila domišlije. Zato so njene blazinice, ki se kot kača razvijejo in pokažejo kožo stkano in prepleteno ali spolsteno, neke vrste dnevnik; toda dnevnik, ki je nekakšna koža, koža, ki razkriva proces bivanja in nastajanja hkrati. Če je v postmodernizmu toliko govora o plastenju, fragmentiranju in nizanju zgodb, brez prave osrediščenosti, potem bi lahko za Sonjo Toplak rekli, da tudi zanjo lahko veljajo te oznake, vendar je v njenih delih nekaj, kar se po svoji naravi izmika opredelitvi izmov. V prostor, kamor se napne ali igrivo zvije njen tekstilni preplet-zapis, z mehko telesno prozorno "koĹžo", ki včasih pod mrežo pokaže nežno barvito "meso", vnaša nežnost praženskega principa. Njena prepletanja in plastenja stopajo z igrivim in nežnim korakom in oznanjajo spomine, igrivost in tišino. Tudi v njenih sanjanjih zaznavamo otroštvo in vonj prekmurskih polj, rumeno-zlate koruze, rdeče-rumenih-modrih travniških cvetlic, ravnine, ki govori z nežnim valovanjem nabrekle zemlje in sršečih trav. Tudi lan v svoji naravni barvi, je večen element Sonjinih tkanin. Na ta način nas ta tekstilno-poetični svet popelje v zgodbo, ki jo ustvarja tekstilna govorica, ki je enkratna zgodba mrež, plastenj, polstenj, prepletanj, zgodba nizov blazinic, ob katerih lahko sanjarimo, si jih podložimo pod glavo, jih razgrnemo v prostor in postanejo živo tkivo prostora, njegov impulz, njegovo pulziranje; vse dokler jih spet ne zajame tišina posameznih niti...



Certifikat WLA


EUROJACKPOT

Eurojackpot

Garantirani sklad za Jackpot je 10 milijonov €. Žrebanja so vsak petek ob 23. uri, na Pop TV.

 

Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies