Razstava

Figura, akti, tihožitja, krajine in klasični jazz

Dolgo je bila figura nosilec umetniške izpovedi akademskega slikarja Franca Vozlja. Bila je osnovni temelj, na katerem se je gradila njegova tehnična dovršenost, njegov občutek za realistično, materialno ter njegova sposobnost zaznati pravo razmerje z ozadjem slikovne površine, s katerim podobo poveže v osupljivo prepoznavno celoto. Sporočilnost izslikanih človeških teles sega v jedro tistega, kar je videti kot Vozljeva najintimnejša govorica, prav zato je zanimiv način, kako na ravni doumevanja sveta odgovarja na ta nenehen izziv. Že njegove slike v začetku osemdesetih let gledalca niso puščale neprizadetega, saj njegov namen ni bil slikanje estetskih podob, marveč ponovno odkrivanje vezi med človekom in njegovo usodo. Z metaforo - naj bodo to anatomske sestave, razrezi, skupki kosti ali aseksualne kompozicije brezobličnih figur v gibanju - se slikar brani pred nasilnostjo sodobnega časa, pred grozljivo alternativo fizičnega in duhovnega ogrožanja, ki ga občuti sodobni človek. Iz teh njegovih slik doni krik o nedopustnosti naše minljivosti. Figure, s katerimi se umetnik tako ali drugače identificira, so še najbolj podobne okostnjakom. Nečemu, kar razpada. Postopoma pa prehajajo v samosvoja bitja, prepojena z moško erotiko, izmikajoča se končnosti usode, za katere je gibanje odrešujoča vera v trajanje. Ikonografija, ki jo uporablja v teh slikah, mu daje priložnost tako za igro prikrivanja kot za zastrto odkrivanje samega sebe. Med leti 1989 in 1993 je nastala serija slik in kolažev, osredotočenih na človeški lik. Ekspresivno figuralni ciklus, ustvarjen s smislom za odmevanje vsakega naslikanega detajla, nas sili k temu, da sledimo poglabljanju, dopolnjevanju, izčiščevanju in seveda formaliziranju njegovega sporočila. Človeška telesa v različnih pozah in v različnih medsebojnih stikih so podobe duš in teles, v katerih se slikar razkriva, kot so tudi kasnejše podobe pokrajine in sanj izslikane tako, da se v njih umetnik duhovno razgalja. Paradoksne situacije, ki jih pogosto ustvarja na slikovnem polju z združevanjem nezdružljivega, so le oddaljen odmev notranjih nasprotij, ki se nanje odziva in jih v jezik upodabljanja prevaja nenehno snujoča umetnikova ustvarjalna sila. Zato celota tega ciklusa brez dvoma pritrjuje življenju. Starejši kolaži na malih formatih so kompozicijsko svobodnejši, kasnejše kolažiranje na večjih platnih pa bolj intanzivno. Pri nekaterih slikah (recimo Padanje 31, 1993) se morda zdi, da polno, mišičasto telo - celo tisti del, ki je v barvi ozadja pomaknjen v drugi plan slike, ne vzbuja nelagodja, sočutja ali celo groze kot deloma slike brezglavih figur ali še prej kompozicij z okostnjaki. Kot bi s ptičje perspektive opazovali kolesarja brez kolesa sredi ceste, ki je privid. V diagonalo vkomponirane kolažne beležke so kot bežeča znamenja, a vendar vznemirjajo in ostajajo v pomnjenju (1994). Položaji njegovih figur in svojevrstno zaporedje gest niso namenjeni enostavnemu branju naslikane pripovedi. Razporeditev, ki je likovno učinkovita, se zdi nesmiselna, če je ne razumemo v obrnjenem smislu: hotena naključnost njihove razporeditve v prostor ali v medsebojni odnos megli privzgojeno berljivost. Vozlja pri aktu ustvarjanja zanima človeško telo predvsem v fizičnem pomenu, njegova sposobnost gibanja in njegovo prizadevanje po obvladovanju prostora, zato njegove naslikane figure ustvarjajo prostor okoli sebe. Pri tem pa predstavlja ozadje ob izključni govorici figure vselej prostor, nasičen z duhovnostjo. Iluzivni prostor je le navidezno neopredeljen. Ustvari se nova skladnost z intenziviranjem dveh konceptov, statičnega in dinamičnega. Funkcijo slikovne materializacije umirja barvno pomirjajoče abstraktno ozadje. Pri ciklusu oživljenih okostnjakov se barvna paleta od začetnih hladnih tonov počasi mehča v zastrto skladen preplet pretanjeno nanešenih potez. Čeprav so ozadja večinoma enobarvna ali izpeljana v ujemajočih se mehko zemeljskih ali blago vijoličnih tonih, jih Vozelj kot barvo napenja in intenzivira. Tako dosega v slikah posebno ozračje, ki neposredno učinkuje na gledalca, ne glede na možnost ali nezmožnost sporazuma z umetnikovim sporočilom. To pa ves čas ostaja v vzročni povezanosti z njim, z bivanjskimi razsežnostmi človeka v njem. Tako pri razpadajočih kot pri meseno realističnih figurah je ves čas nastajanja umetnik vključen v igro, ki mu ga na koncu ponuja naslikano platno, a hkrati stoji kot opazovalec zunaj nje in nad njo. Dramatičnost, ki jo je na začetku zaporedoma dosegal s ponavljanjem oblik, se zdaj pretaplja v globljo, splošnejšo vznemirjenost, na kateri ni nič ilustrativnega in ki tudi ne govori toliko s simboli. Vse bolj se izpoveduje z nabojem energije, ki jo vsebuje premišljeno uporabljena barva - odtod njegovo obvladovanje zasnove in gradnje slike. Gosta, sijoča barvitost slik figur ali plešočih figuralnih skupin in ostri obrisi so odstopili mesto prehodom, prelivom, zabrisanim konturam na slikah pokrajin in tihožitij. Naj je barva, ki jo Franc Vozelj uporablja, še tako presojna, čutimo v vseh njegovih delih čvrsto konstrukcijo. Morda tudi zato, ker umetnik figure, akte, tihožitja in krajine slika ob klasični jazz glasbi - najraje ob Elli Fitzgerald, Billie Holiday ali Oscarju Petersenu. In morda je zato tudi ples barv pri nefiguralnem ciklusu slik tako zapeljivo lep, saj barvno žarenje dobesedno preseva skozi fino slikarsko tkivo - kot glasba, ki se umirjeno, a dramatično pretaka po telesu. Barvno uglašena ozadja se razpirajo in zapirajo, medlo presojne barve se razmikajo nakazanim motivom, šopkom, krajini, tihožitjem. Tem slikam je odvzeta globlja sporočilna moč, zato pa je toliko bolj poudarjena njihova likovna vrednost. Dragocenost teh slik je estetska prefinjenost in tehnična popolnost, ne da bi umetnik za njimi prikrival duhovno razdvojenost. Za vse njegovo tematsko tako raznoliko slikarstvo je značilna tudi vpetost med dvoje pogledov, med mimetično in abstraktno videnje, med iskanje globljih filozofskih resnic in iskanje čistega likovnega izraza, ko sta mu blizu poudarjena ekspresivnost in blaga impesivnost, askeza in erotika, racionalno in čutno. Vozljeve slike so neposredna izpoved umetnikovega sveta, razkrivajoča brezna nezavednega, ki se samovoljno preliva v simbolno govorico barve in potez.

Tatjana Pregl Kobe

 

Slike 



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies