Dušanka Herman 

Dušanka Herman je avtorica, ki jo je področje oblikovanja tekstilij in iz tekstilij izhajajočih oblačil »okužilo« pred dobrimi dvajsetimi leti in vztrajanje v tem mediju je vsekakor hvalevredno, kajti to je področje, ki zahteva veliko potrpežljivosti, predanosti in poguma. Tekstilno oblikovanje je tradicionalno vezano na žensko delo; na dolge ure, ko so ženske predle, tkale, vezle in šivale, ta ženska ustvarjalnost pa kot vemo iz zgodovine sociologije in antropologije ponavadi ni doživljala in morda še danes ne doživlja zasluženega spoštovanja, vrednotenja in prepoznavanja. 21. stoletje je čas ko želimo dohitevati zamujeno in se obračati v smer ozaveščanja prezrtih vrednot in lepot, ki jih ponujajo ustvarjalne ženske roke in sem gotovo sodijo tudi roke Dušanke Herman.
Ko vstopimo v Dušankin atelje se srečamo s prostorom kjer dela nastajajo, kjer je proces barvanja, šivanja in prepletanja živo prezenten in ravno to občutenje procesa je za razumevanje njenega ustvarjanja zelo pomembno. Skozi zgornje okno, ki je kot odprtina v nebo uzremo uro Šentjakobske cerkve in na ta način se lahko soočimo s časovnostjo, ki je potrebna za nastajanje del, kljub temu, da tihoto ateljeja obdaja tudi neke vrste brezčasovnost, ki je ravno tako spremljevalka umetniškega procesa kot takega.
Nežno prosojni kosi svile razmejujejo delovni in zasebni prostor, kjer smo ves čas v stiku s klopčiči prej in svilenimi kosi različnih barv. Poleg oken v arhitekturi pa opazimo še okenca, ki odpirajo subtilne barvne površine tekstilnih open napetih na okvirje, okenca ki so del tekstilnih objektov, neke vrste »arhitektura v arhitekturi«.
Na prvem mestu velja izpostaviti delo, kjer so se okenca prvič pojavila in, ki se zdi pomembna prelomnica v avtoričinem življenju:
Zbujena v tihoto časa.
Delo je nastalo leta 1996 kot posledica pretresljive izkušnje soočenja s smrtjo
mlajšega brata. Odhod je sprožil serijo črno-belo-rdečih poslikav, kjer je avtorica čutila neke vrste »nujo od zgoraj«, da se izrazi na ta način. To delo, kjer so uporabljene samo tri barve: bela, črna in rdeča je bilo prelomnega značaja za ustvarjanje Dušanke Herman. Ta triada barv je postala popularna v slikarstvu in arhitekturi 20.st. vse od K. Malevicha naprej v raznih različicah minimalizma: bela in črna, ki že tradicionalno v mnogih kulturah simbolizirata smrt, rojstvo ali poroko, skratka dokončne, velike prelomnice, pa tudi iniciacijo ali prehod na drug nivo – in rdeča, ki kot topla in najbolj dinamična barva simbolizira ogenj, transformacijo, kri življenja, izgorevanje.
V tem obdobju so nastali tudi kosi s sešitimi robovi oken in ostale poslikave na svilo, ki so s tekstilnimi vrvicami pritrjene na okvirje. Kolorit posamičnih del je raznolik in variira od barvno živahnejših toplih barv, ki delujejo bolj dekorativno (Srce, razum ...) do umirjeno zasivljenih tonov (Čutiti vrnitev, čutiti daljavo ali Na temeljih skritih v nitih...), kjer slutimo približevanje intimnemu in globljemu čutenju, ter s tem tudi bližino poetične in metafizične razsežnosti.
Barvite površine tekstilnih objektov tvorijo ali pogled skozi okna, kjer slutimo večplastnost, ker objekt dejansko ponuja več plasti (Na temeljih skritih v nitih...) ali pa kjer tekstilne odprtine ponujajo zgolj asociacijo možnosti doživetja novih plasti, novih prostorov, pokrajin, pa naj bodo te pokrajine fizična ali pa zgolj duhovna razsežnost, torej plasti naše notranjosti
(Čutiti vrnitev, čutiti daljavo...) Umetnost torej tudi v tem primeru želi z vidnim medijem izraziti nevidno, nakazati možnost neizrazljivega, tistega onkraj, kar najlažje zaslutimo skozi sanje ali s pomočjo poetičnega jezika. Tekstilni objekti nas na tovrstno doživljanje napeljujejo tudi z naslovi, ki so kakor »poetični drobci«, verzi morda nedokončanih pesmi, neke vrste haikujev.
Svila je material, ki je konstanta v Dušankinem ustvarjanju. Kot nosilec, oziroma nosilka izraza v tekstilnih objektih je prisotna predvsem kot crepe de chine, ki omogoča precejšnjo transparentnost, to transparentnost bi lahko primerjali z okni steklenih vitražev, le da gre v našem primeru za mehko barvito prosojnost, ki je izrazito taktilna.
Ko se svilene površine iz trdnih okvirjev preselijo v kroje, ki želijo oviti in zaščititi telo na plemenito estetski način, postane telo tisti okvir, ki nudi tridimenzionalno obliko, kamor se vpne »skrojen tekstilni kolaž«. Plašči, kostimi in blejzerji pokrivajo razpon od prefinjene elegance, do »street« nosljivosti in seveda je vsak kos unikaten kolaž. Oblačilni kosi nas ravno zaradi kolažiranja materialov različnih tekstur in barv spominjajo na stil »potepuške« gospe, ki bi bila rada urejena, vendar enkratna, posebna in morda tudi malo bolj sproščena, alternativna, ustvarjalna. Zdi se, da kroji oblačil nastajajo organsko iz kosov svile različnih kvalitet,( industrijsko in ročno barvane tajske svila, buret svile), v kombinaciji z volnenimi kosi, celota pa kot risbo ali poudarjeno teksturo površine vključuje tudi tehniko vezenja, ki poudarja šive, robove ali pa zgolj posebnost krojev.
Ko vstopimo v majhno trgovinico in atelje Dušanke Herman nas objame svet, ki kolažira barvne materiale in taka je tudi sama. Dovolj močna, da obstane na robu modnih trendov in presega masovno in ceneno proizvodnjo z vztrajanjem
v obdelovanju enega od najbolj starodavnih in plemenitih materialov –v poslikavi in obdelavi svile.

 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies