Razstava - "M2" 

 

Avtorica: Maša Godec
 

 

Na prvi pogled utegnejo učinkovati dela Maše Godec nekako neobremenjeno, skorajda bidermajersko pohlevna (pri čemer raba prislova ni pojmovana v historično-slogovnem kontekstu oz. pejorativnem smislu, temveč zgolj kot dojemanje stanja duha), in ko se gledalec zazre v le-te, podoživi lastno preteklost iz otroštva – obdobje, ko je bil še obdan z nevidno aureo neomadeževanosti, ki mu je omogočila gledati svet okrog sebe v »lebdeči perspektivi«. A vendar po nazornem motrenju pričujočih del se polagoma izkaže, da je slikarstvo Maše Godec svojevrsten krik ustvarjalnosti, ki tenkočutno odstira tančice notranjega, duševnega dogajanja.

 

Tu je najprej »Odličnjakinja«, ki s pronicljivim, malone nečimrno ironičnim pogledom, kot edina izmed vseh en face podanih ženskih likov oziroma portretirank v doprsnem izrezu vzvišeno zre vstran, mimo gledalca, kakor, da bi s ponosom zagotavljala, da je pripadnica »patricijskega stanu«; k vzniku tako občutenega vzdušja botruje raba tehnike kolaža, kajti avtorica je nalepila sinje modri oči povrh nanosa hladne barvne palete (modra) partiji očesnih jamic. Občutek odličnosti je stopnjevan s skrbno izvedeno pričesko, ki poudarjadominantnost dekletove glave v slikovnem polju, medtem pa mrgoli okrog le-te v preostalem ozkem pasu za dober ducat očal zapolnjenih z očmi, ki z občudovanjem zrejo v njo.

 

Nedvomno je »Dobra vila« izmed vseh razstavljenih del še najbolj zgovoren primer, s pomočjo katerega je moč ponazoriti, kako se zna Maša diskretno posluževati aplikacije ploskovitega nanosa barv, pri čemer seveda ni plastične modelacije (prav ta slikarska tehnika je bila ena izmed slogovnih značilnosti kratkotrajnega  fauvističenga gibanja). Dejansko gre pri tej sliki za poveličevanje barve kot tvorca oblike in vsebine; namreč izstopajoč je antagonizem med intenzivnimi toplimi in hladnimi barvami, ki je morda avtoričino iskanje nekakšnega kompromisa oziroma harmonije, a vendar je zaradi imanentnega kontrasta med rdečo in zeleno končni rezultat zakrknjenost – status quo. Navkljub vsemu pa na platnu še naprej kipi neka latentna sila, in ker nima kam, kulminira kot vulkan pri vrhu kraterja; tako dobra vila z razsvetljenim pogledom nekoliko svarilno motri gledalca – motiv vsevidnega božjega očesa.
 

                                                                                 Boštjan Viler, univ. dipl. umetnostni zgodovinar

 

Avtorica: Melita Vizjak

 

 

Zares ne preseneča dejstvo, da sta ilustratorka Alenka Sottler in profesor Radovan Jenko z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ocenila pričujoče računalniške ilustracije Melite Vizjak s častno oceno 10, kajti soočenje z avtoričinimi deli, ki presenetijo gledalca s svojo intenzivno enantiodromijo (v Heraklitovem smislu), pomeni prevrednotiti izkustvo slehernikovega vsakdanjika, oziroma pomeni kolektivno spominjati se avtentično pristnega sveta.

 

S formalnega stališča gre torej za linearni oziroma risarski slog brez obrisov, saj se Melita pri izvedbi svojih podob poslužuje rabe ozke, praviloma črne konture, ki zgolj razmejuje posamezne dele stiliziranih teles tako antropomorfnih kot zoomorfnih figur ter raznovrstnih rekvizitov. Poteze so jasne. Kolorit je načeloma heterogen, vendar ponekod, kot npr. v delu »Držiš se kot limona« pa povsem mojstrsko ubran. V pričujočih ilustracijah je moč opaziti diskrepanco med dialoškimi sestavi ustaljenega motiva dolgolasega dekleta in gologlavega fantiča na podlagi modelacije uhljev; večidel gre za kombinacijo med dekletom z volutasto oblikovanima uhljema in fantičem, čigar uhlja sta sekiraste forme. Odklon tega vzorca pa zasledimo v »Naključnem srečanju«, kjer sta obe figuri opremljeni z volutasto modelacijo uhljev. Zanimiva deskriptivna nota, o kateri ve najbrž povedati čemu tako le avtorica.

 

Genezo izvirne antropomorfne figure gre iskati brez dvoma v grafični predlogi slikarke in pedagoginje Erike Pavlin, ki je zapisala takole: »Ko je [Melita] pred približno letom in pol v moji slikarski beležki zagledala narisano figuro z veliko glavo, majhnim telesom in še manjšimi nogami, jo je takoj posvojila. Zaprla jo je v računalniško skrinjico in jo prenesla v preprost računalniški program.« Pod budnim očesom svoje mentorice je Melita pričela ustvarjati kreature dobrohotnega značaja s pridihom (nekonvencionalne) pravljičnosti, ki bi utegnile vzpostaviti ikonografsko paralelo med likom Rákosníčka (slovenskemu občinstvu bolj znan kot Palček Smuk), čigar avtor je priznani češki ilustrator in animator Zdeněk Smetana; čeravno se Melitini junaki zavoljo svojih močno stiliziranih in predimenzioniranih glav elipsoidne oblike rahlo distancirajo od prav tako ljubkega češkega animacijskega lika.

 

Gledalec je vsakokrat znova razorožen ob soočenju z neizmerno lepoto in čistostjo duha, ki preveva Melitine ilustracije, namreč v teh ni ničesar zares oprijemljivega, dognanega; nekako tako, kot je dejal Heraklit, da se vse izteka, spreminja in preobrazi v svoje nasprotje…od toplega k mrazu, dan se prevesi v noč, poletje v zimo, življenju sledi smrt…dejansko gre za ravnotežja med nasprotji, zato je sleherna sodba o tem ali onem zgolj utvara. In Melitini protagonisti se znajdejo v tem večnem precepu, ko iščejo, in tudi najdejo, medsebojno bližino in topel objem, obenem pa se zdi, da so že vsaksebi. Takšno stanje je morda najbolj nazorno izraženo v »Naključnem srečanju«, kjer sedita dekle in fantič na vrhu ključa in se poskušata dotakniti drug drugega; gledalcu sporočata, da v njiju tli neizmerna želja po dotiku, zgolj po preprostem, iskrenem dotiku med dvema bitjema, ki sobivata v skupnem vesolju. Do dotika sicer pride, a gre pravzaprav za »infinitezimalni« dotik, ki je takšen, kakor bi ga ne nikoli ne bilo.

 

                                                                                        Boštjan Viler, univ. dipl. umetnostni zgodovinar

 

 

 

Mašo Godec in Melito Vizjak v slikarsko-keramičnem ateljeju spremljata mentorici Nada Nabernik in Erika Pavlin.
Varstveno delovni center Tončke Hočevar vodi direktorica Nadja Gantar, ki izkazuje vso podporo pri ustvarjalnem delu z uporabniki tega centra.


Naslov Zavoda:

VDC Tončke Hočevar
Vodnikova cesta 56
1000 Ljubljana
www.vdc.si


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies