Aleksandra Zalokar - "Transformacija"

Venec preoblikovanih podob

Že pred študijem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani je Aleksandra Zalokar slikala svoje iluzije in doživljanja ter pretvarjala nevidno v vidno. Tudi danes jo slikanje napolnjuje in osrečuje. Zanimanje za likovno izražanje se je sprevrglo v razumevanje in likovno dojemanje se je izostrilo, izpililo. Iz lastne izkušnje ve, da manipulacija z materialom ne zadene bistva, na tak način ustvarjena podoba ne seže v globino. Tega se je zavedela, ko je ugotovila, da lahko manipulira z likovnim jezikom oziroma z obliko in barvo ter materiali in tako dokaj enostavno pride do zanimivih podob. Tako pri grafičnem kot slikarskem ustvarjanju je zanjo postala ključna transformacija.


Umetnost je za Zalokarjevo že sama po sebi večplastna, zato je za njeno ustvarjanje precej značilno prepletanje različnih likovno izraznih medijev: grafika (visoki/globoki tisk), risba, slikarstvo, kiparstvo, prostorsko in grafično oblikovanje. Njena prva samostojna razstava z naslovom (Trans)formacije pa prikazuje njene izbrane slike in grafike. Transformácija (po H. A. Lorentzu) je kot linearna transformacija v fiziki predpis, ki ohranja prostorskočasovni razmik med dvema dogodkoma v prostoru in pri tem pušča izhodišče nepomično.  Transformacija opisuje kako so pri meritvah opazovalcev v različnih opazovalnih sistemih povezane prostorske
in časovne koordinate. A – drugače gledano – gre pri razstavljenih delih morda bolj (ali tudi?) za preobrazbe, metamorfoze, kjer – kot že pri Ovidijevih Metamorfozah – ne gre za enoten opus, temveč za venec epizod, podob, ki jih povezuje ideja nenehnega presnavljanja, spreminjanja in preobražanja. V tem kontekstu je izbran
venec preoblikovanih podob Aleksandre Zalokar.

 

Ustvarjanje avtorsko značilnih del je med drugim eno temeljnih postavk umetniškega izražanja. V nasprotju s konceptualno zastavljeno podobo, ki včasih prek tehnološkega vmesnika nastaja po začrtani poti, grafike Aleksandre Zalokar nastajajo brez zavestnega cilja ali reflektirane vključenosti v kakršen koli umetnostni kontekst. Nastajajo intuitivno in po sledi, ki se zarisuje na nosilcu, ustvarjalka stopa v neznano, saj ne ve, kakšen bo rezultat. S svojimi grafikami Zalokarjeva upodablja spontano videnje, pripovedi o vtisih, ki se v njeni zavesti zbirajo hote ali nehote. Avtentičnost se zrcali v njenem pogledu na svet in na dogajanje v njem. Njene likovne zamisli izražajo iskrenost, ki jo išče na najožjem prizorišču svojega okolja. Grafične matrice se loti prosto, brez predhodne skice in dovoli kompoziciji, da sama dozori in prodira v prostor, kjer se počasi oblikuje v pravo podobo za njeno likovno občutenje. Moč likovne govorice doseže z dobro načrtovano in realizirano likovno vsebino. Z vsakim izrezom, posegom v ploščo, Zalokarjeva sproži nov vrez,  morda nekje čisto zraven, kar stopnjuje napetost oziroma kompleksnost forme, ki zavibrira v skrajnem kotu. Ali pa z naslednjim vrezom naredi preskok na še prazen prostor podobe, ki si želi biti izpolnjen. Tako z linijami zapisuje vizijo–iluzijo skrivnega jezika in misli, ki postajajo likovne s posegom v ploščo. »Pri vsem vedno upoštevam dejstvo, da je vsak gib ritem in da je vsak gib izraz, kateremu zna umetnikova roka najbolje prisluhniti,« pravi. »Zame je pomembno, da se vzpostavi povezava med znanim in neznanim ter nameravanim.« Grafika ji odpira bogastvo izraznih možnosti, z vsakim delom pa na novo odpira pot k sebi.

 

Priljubljene grafične prvine na odtisih so črte in ploskve, z nizanjem ritmov in izmenjujočih se barv samosvoje, a že suvereno zanimivo grajene likovne kompozicije. Osnovni liki so stilizirani, odmaknjeni od realne predloge. So del abstraktne interpretacije, ki si jo avtorica privošči pri svojih upodobitvah. Podobno se dogaja pri strukturah, ki jih vrezuje na ospredja ali v ozadja motivov. Prihaja do spontanih, vehementnih, celo gestualnih vrezov, ki spodbujajo dinamičnost motiva. Z njimi je avtorica najbližje abstraktnosti.

 

Tudi pri slikanju izhaja iz tradicije modernistične abstrakcije, njenih ekspresivnih različic, lastna ji je vera v prvinsko moč vizualnega izražanja. Ni presenetljivo, da se jo je od priznanih umetnikov že med študijem predvsem dotaknil Vasilij Kandinsky in njegovo razmišljanje ‚»o umetnosti in umetniku, še posebej to, da naj bo slep za priznane in nepriznane oblike, gluh za nauke in želje časa, z očesom pa naj bo naravnan v svoje notranje življenje.« Presunila jo je ekstremna spiritualnost. V njegovih kompozicijah je vedno našla tisto pravo – skriti del svoje resničnosti, ki jo danes uresničuje.

Želja po  eksperimentiranju, preizkušanju novih stvari, idej in želja po izražanju je Aleksandro Zalokar pripeljala do prvega platna in nekaj akrilnih barv. Pričela je slikati svoj nevidni svet, izražati občutke in videnja. Kasneje se je odločila za študij, ki ji je omogočil strokovni uvid v vizualno izražanje. Sedaj ji le-to omogoča, da likovno izčiščene, avtorsko modificirane, reduktivno uporabljene, z razpoloženjskimi značilnostmi obarvane in z intimno mislijo obogatene podobe pospremi v samosvojo likovno interpretacijo. Pri tem se je osredotočila na odkrivanje svoje notranjosti, izhaja iz doživetega, predelanega in raziskanega. Po eni strani je v njenih delih vsebovano veliko natančno skoncentrirane ustvarjalne energije, druga dimenzija njenih stvaritev pa se vseskozi subtilno prepleta z zavezujočo intimno ravnijo.

Na njenih slikah je vse videti dokaj enostavno in preprosto, a je pri Zalokarjevi vse, kar naslika, prepredeno s subtilno likovno govorico, pri kateri se postopno bistrijo določene podobe. Likovne zamisli zapisuje na slikovno površino v obliki skice, besede ali neposredno v material. Do nadrobnosti izslika določene strukture in se iz široko zasnovanih ploskev postopoma seli k ritmičnim detajlom, rastrom in nizu struktur, ki razgibavajo na videz monotono površino naslikanih podlag. Posveča se iskanju ritmov menjavajočih se temnih in svetlih površin, čeprav ne predstavljajo resničnosti, temveč jih zaznamuje občutenost in intimnost. Kompozicije so uravnotežene in pretehtane, njihova notranja struktura je harmonično zasnovana in dopolnjena z občutenji in izpovednostjo. Slogovno gre za abstrahirano izrazno formo, kjer avtorica zavestno reducira likovne elemente.


Pogosto se umetnik zazre vase, pri interpretaciji pa naleti na različne omejitve ali izzive. Eden takih izzivov je eksperimentiranje z nosilcem podob. Tako je v slikah poleg akrilov začela uporabljati tudi barvni papir, ki moker pušča pigment, ter kombinirati več materialov in tehnik skupaj. Barve, ki jih uporablja, so blage nosilke slutenj ali pa so mestoma bolj eruptivne, kot bi se želele iztrgati iz površine nosilca podobe, se razširiti v prostor okoli njega.

 

Na svojih grafikah in slikah Aleksandra Zalokar odkriva svet, v katerem se počuti ugodno in v katerem se tudi gledalec lahko počuti tako. Svetloba in barve naredijo svoje. Njena likovna dela zaznamuje primarna,  arhetipska, k bistvenemu usmerjena likovna simbolika, z vrsto asociacij, odsevi hrepenenja po transcendenci, globokem dojemanju, občutenju sveta. Čeprav je njena grafična izhodišča mogoče v nekaterih prvinah primerjati s slikarskimi izhodišči, se v končni obliki razlikujejo. To pomeni, da jemlje osnovni motiv kot sredstvo za iskanje neke idealne podobe, takšne, s katero se lahko do konca poistoveti in pri kateri se lahko popolnoma preda lastni ustvarjalni svobodi.


                                                                                                                            Tatjana Pregl Kobe

 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies